Bliža se 63. edicija najprestižnejšega filmskega festivala na svetu. Preden se na azurni obali zberejo največje filmske zvezde (in tisti, ki radi le pozirajo), poglejmo katere filme bo ocenjevala devet-članska mednarodna žirija, ki ji predseduje mojster mračnega in skrivnostnega, Tim Burton. Sam v Cannesu nikoli ni bil nagrajen, za zlato palmo pa se je potegoval le leta 1995 s filmom Ed Wood.
V prvem delu se spodobi, da pod drobnogled vzamemo domačine. Francoska kinematografija letos tekmuje s kar šestimi izdelki, kar je ogromno, če upoštevamo, da ima v tekmovalnem programu le še Južna Koreja več kot enega kandidata. Ja, tudi Hollywood je letos močno okrnjen, zato verjetno lahko pričakujemo tudi manj zvezd, posledično pa tudi manj blišča in medijskega pompa.
Mathieu Amalric, uveljavljeni igralec, katerega se v zadnjem času verjetno spomnite iz fantastičnega Skafander in metulj, sicer pa zagotovo iz zadnjega Bonda, Kvantom sočutja, se bo tokrat predstavil v trojni vlogi. Na turneji (Tournée) sicer ni njegov režijski prvenec, je pa prvi s katerim bo Amalric, ki je poskrbel tudi za scenarij in v njem igra, poskušal osvojiti katerega od pomembnejših svetovnih festivalov. Gre za komedijo o producentu, ki tri ameriške striptizete v burleski popelje na uspešno turnejo po Franciji.
Še en igralec, režiser in scenarist, ki letos tekmuje v Cannesu je Xavier Beauvois. Leta 1995 je za svoj Ne pozabi, da boš umrl, že dobil veliko nagrado žirije. V letošnjem kandidatu, Božji in človeški (Des hommes et des dieux) sicer ne igra, je pa poskrbel tudi za scenarij. Kaj se je leta 1996 zgodilo s sedmimi ugrabljenimi menihi ni povsem znano. Odgovornost za njihovo smrt je sicer prevzela alžirska protivladna skupina GIA, vendar je iz nekaterih dokumentov francoskih tajnih služb mogoče razbrati, da je med reševalno akcijo alžirska vojska storila usodno napako.
Princesa Montpensierja (La princesse de Montpensier), posneta po istoimenski kratki zgodbi avtorice Madame de La Fayette iz 17. stoletja, na hudomušen način prikazuje princeso prisiljeno se poročiti s princem, kljub temu da je strastno zaljubljena v drugega moškega. Dve in pol urno kostumsko bogato dramo postavljeno v čas bojev med katoliki in protestanti je režiral Bertrand Tavernier, dobitnik nagrade za režijo v Cannesu leta 1984 za še eno zgodovinsko dramo, Nedelja na podeželju.
Abbas Kiarostami (dobitnik zlate palme za Okus češnje leta 1997) je sicer iranskega porekla, vendar bomo njegovo Overjeno kopijo (Copie conforme) šteli za francoski izdelek, saj je bil posnet s francoskim denarjem, v francoskem (in angleškem) jeziku, v njem pa nastopa francoska diva La Binoche, sicer tudi zvezda letošnjega uradnega plakata. Oskarjevka in britanski operni pevec, William Shimell, sta upodobila par, ki se sreča v Toskani, kjer on predava on pa vodi galerijo.
Tudi Mahamat Saleh Haroun ni Francoz, vendar se je iz rodnega Čada v Evropo preselil že pred skoraj 30 leti. Njegov Vpijoč človek (Un homme qui crie) je še eden izmed njegovih z vojno tematiko prežetih izdelkov. Dogaja se v Čadu, ki ga stalno pretresajo nemiri. Vlada pritiska na prebivalstvo, da ji finančno ali z vojaško udeležbo, pomaga pri boju proti upornikom. Tam živi tudi 60-letni in pravkar odpuščeni Adam, ki nima česa prispevati.
Leta 2006 je Alžirija za vojno dramo Dnevi slave (Indigènes) dobila že četrto nominacijo za tujejezičnega oskarja. V njem nas režiser Rachid Bouchareb seznanja z diskriminatorskim odnosom, ki so ga Francozi gojili do prebivalcev njihove kolonije še v času druge svetovne vojne. V nadaljevanju filma naslovljenem Izven zakona (Hors-la-loi), nam alžirsko-francoski filmar predstavi obdobje od konca vojne do osamosvojitve te severnoafriške države leta 1962. Trije bratje, katerih zgodbo smo spremljali že v prvem delu (tudi ta se je potegoval za zlato palmo), so sedaj razkropljeni po vsem svetu, znova pa se srečajo v Parizu, ko njihova država postaja samostojna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar