Ok, dajo počasi zaključit serijo oskarjevcev desetletja. Ostali sta nam še najprestižnejši kategoriji - najboljši film in režija. Po kratkem premisleku sem se ju odločil preprosto združiti. Prav velikih razlik med njima namreč ni. Najboljši film pač mora režirati dober režiser. Akademija navadno oba kipca podeli istemu filmu, razen kadar je razdvojena in misli, da si ga preprosto zaslužita oba. V 82-letni zgodovini so v teh dveh kategorijah le 21-krat nagradili dva različna izdelka, od tega trikrat v zadnjem desetletju. Le trije filmi v zgodovini pa so prejeli glavnega oskarja brez, da bi bil njihov režiser sploh nominiran. To se je zgodilo v prvih dveh letih s filmoma Wings in Grand Hotel, ko celoten glasovalni sistem pravzaprav še ni bil najbolje organiziran in nominacij v takšni obliki še ni bilo. Tretjič in zadnjič se je to zgodilo leta 1989, ko je oskarja za najboljši film odnesel Šofer gospodične Daisy, režiserja Bruca Beresforda pa so kolegi prezrli. Prav tako se je le v prvem in drugem letu zgodilo, da bi oskarja za režijo dobila režiserja katerih film ni bil nominiran v glavni kategoriji - Lewis Milestone (Two Arabian Knights) in Frank Lloyd (The Divine Lady).
Epski spektakel Gladiator je leta 2000 dobil pet oskarjev in njegov uspeh pri kritikih, še bolj pa pri gledalcih, je ponovno obudil ta že nekoliko pozabljen žanr, ki ga je Hollywood redno izdajal v šestdesetih. Ridley Scott, ki je k uspehu filma o rimskem vojskovodji, katerega družino ubijejo njega pa spremenijo v gladiatorja, zagotovo največ prispeval, je moral zmago prepustiti kolegu Stevena Soderberghu. Ta je bil tisto leto (prvi v zgodovini) nominiran kar dvakrat - za Erin Brockovich in Preprodajalce. Slednji, mamilska drama o dolgi poti prepovedane snovi iz Mehike v ZDA, mu je oskarja tudi prinesel.
Russel Crowe je imel srečo pri izbiri novih vlog, saj se je spet odločil za film, ki je nato dobil kipec za najboljši izdelek leta in še tri zraven. Eden izmed njih je pripadal režiserju Ronu Howardu, ki je Crowa vodil skozi vlogo shizofrenega matematičnega genija, kasnejšega Nobelovega nagrajenca, Johna Nasha.
Leta 2003 je Akademija nagradila Romana Polanskega, ki pa žal ni mogel priti na podelitev, saj bi bil nemudoma aretiran. Tale zgodba prav letos dobiva nove razsežnosti, saj verjetno veste, da je še vedno priprt v Švici, kjer čaka na morebitno izročitev Združenim državam. Tam ga čaka sojenje zaradi spolnega odnosa z mladoletnico pred več kot tridesetimi leti. Kakorkoli že, njegov Pianist je dobil tudi oskarja za scenarij in glavno moško vlogo, ne pa tistega za najboljši film. Prvič po letu 1969 se je Akademija namreč odločila nagradili mjuzikel. Chicago je skupaj z leto prej izdanemu Moulin Rougeom ponovno obudil tale že nekoliko zaspani žanr, ki je v zadnjih letih doživel pravo renesanso.
Zadnji del trilogije Gospodar prstanov je leta 2004 povsem pometel s konkurenco. Spektakel v režiji novozelandskega čarovnika Petra Jacksona, je dobil kar enajst oskarjev - vse za katere je bil nominiran - in se po številu kipcev izenačil z do tedaj največkrat nagrajenima filmoma Ben-Hur in Titanik. Glede na to, da je prva dva filma Akademija praktično spregledala, se tale plaz soakrjev verjetno smatra kot nagrada za celotno delo - skupaj več kot devet urni film.
Leto kasneje je Clint Eastwood dobil svojega drugega oskarja za režijo, hkrati pa tudi drugega kot producent najboljšega filma. Uspeh, ki ga je leta 1993 doživel z vesternom Neoproščeno, je tokrat ponovil s Punčko za milijon dolarjev v kateri je tudi igral in dobil nominacijo še v tej kategoriji. Mnogi so bili mnenja, da se bo Akademija vendarle usmilila Martina Scorseseja, ki je tekmoval z Letalcem, vendar je spet ostal praznih rok.
Usodna nesreča, majhen filmček o rasni nestrpnosti v Los Angelesu, je poskrbel za eno največjih presenečenj na podelitvi v tem desetletju. Tik pred koncem večera je namreč premagal favorita, kavbojsko gejevsko romanco Goro Brokeback, in na začudenje večine odnesel oskarja za najboljši film. Režiser Paul Haggis, ki je prejel oskarja kot producent, je v tistem trenutku gotovo z veseljem prepustil režiserski kipec Angu Leeju. Okoli te podelitve se še vedno spletajo govorice, češ da je Hollywood še vedno preveč homofoničen, da bi v podprl izdelek kakršen je Gora Brokeback, sploh zato ker je povprečna starost članov Akademije menda med 55 in 60 let.
2007 je bilo leto Martina Scorseseja. Končno! Po sedmih "praznih" nominacijah, mu je Akademija podelila oskarja za režijo trilerja Dvojna igra. Film je dobil tudi glavnega oskarja in postal prvi nagrajeni remake, saj so izvirnik naslovljen Notranje zadeve posneli že nekaj let prej v Hong Kongu. V njem spremljajmo zanimivo situacijo, ko policija med svojimi vrstami išče špijona, istočasno pa v mafijsko združbo vrine svojega človeka.
Brata Joel in Ethan Coen sta leta 2008 oskarjem zavladala z njunim trilerjem Ni prostora za starce v katerem se nič hudega sluteči Teksašan, ki po naključju odkrije kovček poln denarja, znajde na begu pred srhljivim najetim morilcem. Takrat se je tretjič pripetilo, da bi bila za isti film nominirana dva režiserja. Leta 1961 sta oskarja za West Side Story dobila Robert Wise in Jerome Robbins, nominirana pa sta bila še Warren Beatty in Buck Henry za Heaven Can Wait (1978).
Lani je oba glavna oskarja odnesel Revni milijonar. Romantična zgodba o dečku iz revne indijske četrti, ki mu uspe na kvizu Lepo je biti milijonar odgovoriti na vsa vprašanja. Film v režiji Dannya Boyla je deseti neameriški izdelek nagrajen z glavnim oskarjem in prvi po Zadnjem kitajskem cesarju iz leta 1987.
Kot veste so letos prvič po letu 1943 v glavni kategoriji spet uvedli deset nominirancev, v tekmi med "Davidom in Goljatom" pa je nizko proračunska Bobna misija premagala najdonosnejši in tehnično najzahtevnejši film vseh časov - Avatar. Podelitev bo ostala v spominu tudi zato, ker je Akademija oskarja za režijo prvič v zgodovini podelila ženski. Ta čast je pripadla Kathryn Bigelow, četrti nominirani režiserki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar