Vsak umetnik potrebuje muzo. Petrarca je imel Lauro, Prešeren Julijo, Tim Burton pa ima Johnnyja Deppa. Odkar sta leta 1990 posnela srhljivo pravljico Edvard Škarjeroki, sta praktično neločljiva. Vloga nenadnega človeka z ogromnimi škarjami namesto dlani je pomenila prvi pravi preboj za Deppa in velik komercialni uspeh tudi za Burtona, ki je leto prej sicer posnel prvega pravega Batmana. Kasneje sta Johhny in Tim nanizala še šest skupnih projektov in postala tesna prijatelja.
Edvard Škarjeroki je bil velik finančni uspeh, kar velja za praktično vse njune izdelke, z eno samo izjemo. Biografija o "najslabšem režiserju vseh časov", Edwardu D. Woodu, Jr., namreč ni pritegnila množic, temveč očitno le Woodove oboževalce. Črbno-bela komična drama je res da manj populistična v primerjavi z drugimi Burtonovimi filmi vendar zato nič manj burtonska. Mojster temačnega, bizarnega in grotesknega je na njem namreč pustil svoj neizbrisen pečat. Vedno odlični Depp je bil, tako kot za Edvarda Škarjerokega, nominiran za zlati globus, Akademija pa ga je znova spregledala. Pravzaprav je z Burtonom prišel le do ene od sicer treh nominacij za oskarja. Akademija mu jo je namenila za glasbeni nastop v krvavem mjuziklu Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street, kjer je moči ponovno združil ne le s Timom, temveč tudi njegovo drugo muzo in ženo, Heleno Bonham Carter. V priredbi znamenite broadwayske predstave postavljene v viktorijanski London, sta suvereno odigrala morilskega brivca in njegovo sodelavko, ki nič hudega sluteče žrtve prodaja v obliki mesnih pit.
Burton, Carterjeva in Depp so skupaj posnel štiri filme, tudi najnovejšega in finančno najuspešnejšega, Alica v čudežni deželi, ki mi je bil izmed njihovih sodelovanj še najmanj všeč. Pretirana igra in načičkan scenarij sta precejšen odklon od dosedanjega stila in žal tudi Nori Klobučnik ni bil to kar bi si želel. Iz podobnega razloga ne maram tudi še ene velike komercialne uspešnice, Charlie in tovarna čokolade. Priredba pravljice Roalda Dahla, me z izjemo Deppove interpretacije Willya Wonke, sploh ni prepričala. Vsaj ne tako, kot me je stop-motion risanka Corpse Bride, ki se je potegovala tudi za oskarja v kategoriji celovečernih animiranih filmov. Zgodba o sramežljivem ženinu, ki med vajo poročne zaobljube pomotoma prepriča že davno mrtvo nevesto, da se želi z njo poročiti, je točno to kar smo pri Timu navajeni: zabavno-srhljiva.
Vmes med omenjenimi filmi, je usklajeni duet posnel še morda najtemačnejši skupni projekt, Brezglavega jezdeca. Gre za še eno od mnogih priredb klasičnega dela Washingtona Irvinga iz leta 1820 in govori o policistu Ichabodu Cranu, ki ga iz New Yorka pošljejo v vasico Sleepy Hollow, da bi razrešil skrivnostne umore. Ozračje je zelo burtonsko in je, poleg Sweeney Todda, meni najljubši izmed te sedmerice. Tudi kritiki so ga pohvalili, privabil pa je tudi veliko gledalcev in zaslužil več kot 200 milijonov dolarjev.
Kakšna je skupna pot obeh akterjev v tej navezi za enkrat še ni znano. Depp je trenutno žal zaposlen s snemanjem že četrtega dela Pirati s Karibov (upam, da se motim in film ne bo sledil trendu "biti slabši od predhodnika"), Burton pa se je ponovno zatekel k stop-motion tehniki in predeluje svoj kratki film Frankenweenie, parodijo na Frankensteina. Šepetalo se je tudi o obuditvi Trnuljčice, vendar so govorice za enkrat potihnile. V primeru, da bodo film vendarle posneli, bo Carterjeva verjetno odigrala zlobno vilo, za Deppa pa primerne vloge ravno ne vidim. Razen, če bo Burton namenil več zgodbe princu. Kakorkoli že, če ne na tem, se bo kreativna dvojica gotov našla na katerem drugem projektu v prihodnosti. Pustimo jima nekaj časa za predah in nabor novih idej, ki jima jih je med zadnjim snemanjem očitno zmanjkalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar